9 stavkov z besedo »protestantske«

William Penn je bil kveker, član nove protestantske denominacije, imenovane Družba prijateljev.

Za mnoge protestantske naseljence, zlasti kongregacionaliste iz Nove Anglije, je bila ta prisilna toleranca katolištva najbolj sporna določba zakona.

Ozadje protestantske reformacije je bilo nenavadno stanje Katoliške cerkve ob koncu 15. stoletja. Cerkev je bila vseprisotna v zgodnjesodobni evropski družbi.

Martin Luther, utemeljitelj protestantske reformacije, je pri oblikovanju svojih argumentov uporabil humanistično izobrazbo, ki je bila za člane Cerkve vse bolj običajna.

Hkrati so Angleži podpirali nizozemske protestantske upornike, ki so sodelovali v naraščajoči vojni proti Španiji. Razjarjeni Filip je načrtoval veliko invazijo na Anglijo.

Eden od njih je bil Erazem, o katerem smo govorili v zadnjem poglavju, pa tudi najpomembnejša osebnost protestantske reformacije, ki se je začela leta 1517, nemški menih Martin Luter.

Eden od družbenih pojavov, ki so mu protestantske in katoliške reforme vsekakor koristile, je bila pismenost. V 16. stoletju je nastajalo še več šol in visokih šol, tako cerkvenih kot zasebnih.

Izkazalo se je, da Karel V. ni mogel zajeziti izbruha protestantske reformacije, bil je vpleten v nenehne obrambne vojne proti Franciji in Turkom, njegova ozemlja pa so bila tako oddaljena, da je večino svojega življenja preživel na potovanjih med njimi.

Podpirali so tudi protestantske duhovnike, kot je bil Charles Grandison Finney, ki je pridigal, da imajo vsi ljudje svobodno voljo, kar pomeni, da lahko sami spremenijo svoje življenje in dosežejo odrešitev, kar je bilo sporočilo, ki je odmevalo pri pripadnikih srednjega razreda, ki so že verjeli, da so njihova posvetna prizadevanja pripeljala do gospodarskega uspeha.