10 stavkov z besedo »vladarji«

Sčasoma so se germanski vladarji tako zlili s svojimi podaniki, da razlik med njimi ni bilo več.

Kralji so okoli leta 3000 pred našim štetjem zamenjali duhovnike kot vladarji, čeprav so bili kralji v vseh primerih tesno povezani z močjo duhovščine.

Na obeh območjih so vladarji, arabski in severnoafriški priseljenci ter novi spreobrnjenci v islam živeli skupaj s tistimi, ki so ostali kristjani ali judje.

Abasidski vladarji so skratka predstavljali vrsto razsvetljenega despotizma, ki je bil po svojem kozmopolitizmu daleč pred Bizancem ali latinskimi kraljestvi v Evropi.

Pomembna sprememba v egipčanskem verovanju je, da so vladarji Srednjega kraljestva še vedno trdili, da so vsaj delno božanski, vendar so poudarjali tudi svojo človeškost.

Sasanidski vladarji so vzpostavili neposredno povezavo med stabilnostjo, centralizacijo in blaginjo ravno v času, ko je kaos v Rimu spodkopaval rimsko trgovsko gospodarstvo.

Med vladarji in magi (zoroastrsko duhovščino) je nastal močan institucionalni odnos, v katerem je bila sasanidska vladavina upravičena z neposredno in nedvoumno podporo verske strukture moči.

Tako so se morali vladarji mezopotamskih mestnih držav in imperijev ukvarjati z varovanjem svojih meja pred sovražnikom, ki ga niso mogli zasledovati, in hkrati ohranjati nadzor nad lastnimi mesti.

Namesto tega so bili selevkidski vladarji predvsem vojaški voditelji, ki so bili pogosto prisiljeni prečkati svoje obsežno cesarstvo z zatiranjem uporov, bojem proti vdorom srednjeazijskih nomadov in bojem s sosedi v Egiptu.

Njegovi trgovci so potovali od Španije do Kitajske in vzdrževali diplomatske odnose z vladarji ozemelj, ki so bila od Bagdada oddaljena na tisoče kilometrov. Kalifat je dosegel vrhunec v času kalifa Haruna al Rašida (r. 786-809).